Ksilofon in vibrafon: v čem se razlikujeta?

Vibrafon je glasbeni inštrument, ki je zelo podoben ksilofonu in marimbi, vendar za proizvajanje zvoka uporablja drugačno tehnologijo. Glavna razlika med ksilofonom in vibrafonom je v tem, da se pri ksilofonu uporabljajo lesene ploščice. Pri vibrafonu je pod vsako ploščico resonator, to je posebna na eni strani zaprta cev, z lastno frekvenco plošče. Te cevi imajo na zgornjem koncu dušilne ventile in jih poganja motor.

Po drugi strani pa je ksilofon sestavljen iz ploščic različnih dolžin. Če na lesene ploščice ksilofona udarjamo s plastičnimi, lesenimi ali gumijastimi palicami, se ustvari glasba. Vsaka ploščica je nastavljena na določeno višino. Podobno kot klavir ima tudi vibrafon tračni pedal. Če pritisnemo na pedal, zvok ki ga odda posamezna ploščica, zveni dlje časa. Če pedala ne pritisnemo, pa je zvok krajši.

Vibrafon se pogosto uporablja v jazz glasbi, ksilofon pa največkrat na koncertih zahodne glasbe. Ksilofon proizvaja bolj svež ton kot vibrafon. Vibrafon proizvaja mehkejši zvok in se z resonančnim učinkom meša z ozadjem.

Kako ju prepoznamo?

Ksilofon je izredno priljubljeno tolkalo tako pri otrocih kot pri odraslih. Oddaja harmoničen in vesel zvok, ki na človeka vpliva pozitivno in sproščujoče. Vsakdo, ki se sreča s ksilofonom, ga z veseljem preizkusi in iz njega izvabi prav posebne zvoke.

Ksilofon ima zelo preprosto obliko. Če uporabnik želi, si lahko izdela ksilofon, ki bo točno takšne barve in oblike, kot si želi. Sestavljen je iz dveh vzporednih vrst lesenih ploščic. Spodnja vrsta ima naravne tone, zgornja pa spremenjene.
Za igranje inštrumenta se uporabljajo posebne palice, ki ustvarjajo melodijo. Palice morajo biti lesene in imeti okrogel konec, ki zagotavlja proizvajanje želenega zvoka. Zvok je odvisen od dolžine palic. Daljše kot so palice, bolj resen zvok boste slišali. Zato vam ni potrebno skrbeti za uglasitev instrumenta, saj je intenzivnost zvoka tesno povezana z velikostjo palic.

Igranje ksilofona je zapletenejše, kot se zdi na začetku. Palice morate držati med kazalcem in palcem ter se prepričati, da imate dober oprijem, da boste lahko s premikom zapestja močno udarili po ploščici. Na ploščico je potrebno udariti na njen osrednji del.

Vibrafon pa je v nasprotju s ksilofonom sodoben izum in spada v družino idiofonov, tistih instrumentov, katerih zvok nastane zaradi vibracij samega instrumenta, torej brez potrebe po uporabi strun ali membran.

Vibrafon izstopa po tipičnem in zelo jasnem zvoku, pa tudi po nekaterih posebnostih, povezanih z obliko. Poseben zvok instrumenta je posledica kovinskih cevi, ki so imenovane tudi cevasti resonatorji ali resonančne cevi in so nameščene pod vsako ploščico. Na koncu vsake cevi je majhen propeler, katerega vrtenje, ki je nastavljivo po hitrosti, aktivira električni motor.

Zgodovinske razlike

Ksilofon izvira iz Afrike in Azije. Najzgodnejši dokazi zanj so iz 9. stoletja. Podobno vrsto instrumenta so našli v dunajski simfonični knjižnici in sega na Kitajsko že od leta 2000 pr. n. št. Po drugi strani pa je vibrafon prvič tržilo proizvodno podjetje Leedy leta 1921. Vendar se je kasneje ta inštrument še naprej razvijal in izboljševal.

Glasbene razlike

Najočitnejši način prepoznavanja vibrafona je prisotnost njegovih aluminijastih ploščic. Takšen aluminij dobimo pri običajnih komercialnih proizvajalcih. Zvok se spremeni, če se za izdelavo palic uporabijo aluminijeve zlitine. Zato so proizvajalci zelo previdni pri izbiri zlitin, saj morajo uravnotežiti tonske lastnosti vsake zlitine.

Po drugi stani pa se za ksilofon uporabljajo palice iz lesa palisandra ali padaka. Dandanes proizvajalci uporabljajo tudi steklena vlakna, ki omogočajo glasen zvok. Koncertni ksilofoni so razpona 3 ali 4 oktave in njihovi resonatorji so prisotni pod ploščicami, da izboljšajo ton.

Če boste torej v prihodnosti kupovali ksilofon ali vibrafon, si morate zapomniti naslednjo bistveno razliko. Ksilofon ima lesene ploščice za proizvajanje glasbe, medtem ko ima vibrafon aluminijaste ploščice.